Če bi kdo kdaj narisal enciklopedijo sodobne mestne preživetvene strategije, bi bila jaz verjetno naslovnica poglavja “Komutacija med pastmi in pastmi z nasmeškom”. Vsak delovnik je bitka: med čakanjem na avtobus, lovljenjem zadnjih sedežev in prečkanjem mestnih džungel, moje edino zanesljivo orožje niso kava, planner ali noise-cancelling slušalke（čeprav tudi te štejejo），temveč – moje anna field shoes。
Zgodba se začne neke ponedeljkove megleno-mrzle zore, ko sem s polzaprtimi očmi stopila iz stanovanja z mislijo “danes pa grem elegantno!” Pet minut kasneje sem tekla za avtobusom, lovila šal in si želela, da bi vsaj moji čevlji vedeli, kaj počnem. In res so vedeli。Anna Field čevlji me niso le držali pokonci — dobesedno — temveč so obdržali dostojanstvo mojega outfita, medtem ko sem preklapljala med poslovnim videzom in atletsko disciplino “prehitevanje turistov na pločniku”.
Tisto jutro so moji kolegi opazili, da se ne spotikam po pisarni kot po minskem polju in eden od njih je celo rekel: “Nekako si danes bolj… sproščena?” Aha, to je čar udobja – ko ti peto ne reže v dušo. Okej, tudi nova kava mašina v pisarni je pomagala, ampak če imaš čevlje, s katerimi bi brez težav odkorakal na sestanek, poroko in nazaj v trgovino po mleko，to nekaj pomeni。
Potem je tu še popoldanska drama – tisti trenutek, ko se odpravljaš na “en hiter afterwork drink”, ki se po navadi konča ob enajstih z “še enim zadnjim”. No, Anna Field me tudi tukaj ni pustila na cedilu. Niso preglasne. Niso previsoke. In, kar je najpomembneje – niso tiste vrste čevljev, ki jih ob pol devetih zvečer sezuješ pod mizo z nasmeškom, ki kriči “naredila sem napako”.
Seveda ni vse v videzu. Čeprav… poglejmo resnici v oči, malo pa je. Ko sem jih prvič obula, sem pomislila: “Točno take nosi tista punca, ki vedno izgleda, kot da gre iz sestanka na razstavo, potem pa še na brunch.” In priznam, malo sem hotela biti ona. Zdaj, ko jih imam, ljudje v dvigalu res večkrat rečejo: “Lepa izbira!” Jaz pa se samo nasmehnem. Nisem si upala povedati, da so bili znižani。
Ampak najlepše pri vsem tem? Da mi ni treba več izbirati med “videti kul” in “hoditi brez bolečin”. Tisti občutek, ko končno najdeš par, ki ne zahteva kompromisov, je kot… no, kot najti čokolado v hladilniku, za katero si mislil, da si jo pojedel. Magičen.