Vem, vem. Čevlji so za nekatere le oblačilo za noge. Ampak zame? Čevlji so osebna izkaznica. Neko jutro sem stopila iz stanovanja v tistih starih, malce raztegnjenih supergah in se že na pragu vprašala: “Zakaj se tako kaznujem?” Tisti trenutek sem se odločila, da je čas za nekaj novega – nekaj, kar ne bo samo udobno, ampak bo imelo tudi tisti “poglej-me” učinek.
Ko sem prvič naletela na ash sneakers sale, sem imela v mislih le en namen – malo pokukati, brez nakupovalnih impulzov. Ampak saj veste, kako se konča ta zgodba. “Samo gledam” se je spremenilo v “kako naj izberem samo ene?”
Priznam, pri meni gre ljubezen do čevljev skozi oči. Ampak pri ash se zgodba ne ustavi pri videzu. Njihovi modeli imajo tisto francosko-italijansko kombinacijo šarma in samozavesti, ki ti nekako da občutek, da lahko brez težav prestopiš iz kavča v mestne ulice in še vedno izgledaš kot iz modne revije.
Enkrat sem jih obula na dolgo sobotno potepanje po mestu – od jutranje kave v najljubši kavarni, do popoldanske razstave v muzeju in večernega druženja s prijatelji. Običajno bi se po takem dnevu moji gležnji pritoževali, ampak tokrat? Nič. Nobenega tihega prošenja za masažo stopal, nobenega “še deset minut in grem bosa domov”.
Tisto, kar mi je res ostalo v spominu, je način, kako se ljudje odzivajo. Ena neznanka me je ustavila na ulici samo zato, da mi pove, da sem “videti kot da grem na nekaj pomembnega”. In jaz sem se samo nasmehnila, ker res nisem šla nikamor posebnega – le moji čevlji so imeli to moč, da so ustvarili zgodbo sami.
Tudi kombiniranje je skoraj preveč enostavno. Kavbojke, plisirano krilo, ohlapna obleka – vse se nekako ujema. In ko sem enkrat ugotovila, da lahko v istih supergah odidem na službeni sestanek, nato pa še na koncert, brez da bi kdorkoli dvignil obrv, sem vedela, da sem našla tisto pravo “modno bližnjico”.
Morda je najboljši del ta, da se v njih ne počutim kot nekdo, ki se preveč trudi. So kul, ampak ne kričijo. Imajo značaj, a niso teatra. To je tista tiha samozavest, ki jo redko najdeš – in ko jo enkrat imaš, jo je težko izpustiti.
Zdaj se hecam, da so ti ash čevlji postali moja “uradna enota za dobro voljo”. Če sem slabe volje, jih obujem in kar naenkrat imam občutek, da bo dan imel vsaj eno dobro zgodbo. Pa četudi je ta zgodba samo o tem, kako mi je uspelo ujeti avtobus brez da sem se spotaknila.
In veste kaj? To ni bila ljubezen na prvi pogled. To je bila ljubezen, ki je rasla z vsakim korakom.